Angeli in demoni

Težko je pisati plapola stran. Po definiciji so ponavadi prva oseba pripovedi, ki omogočajo mi, da sodelujejo, vidite, ali vsaj geografsko blizu zadevi. Danes pa v prostoru med moje otoku in gledam ven, lačni, nasmejan, duhovi odsotnega pisatelja, mala demoni, nagajiv in sebični nadutosti mehka, slabo prikrito sodbe, kritike brez ljubezni letečega avtobusne potnike Gledano iz druge strani Atlantic veliko lužo. Barica seveda ni nevtralna.

Raztresen sem pustil moji demoni vzamem kavo. Včasih sem jim dal čokolado. Ko prečkamo mejo in poskušajo splezati čez tipkovnico, sem videti slabo in pisati o njih, iz njih, iz njih. Zato nikoli ne uspe, poštenost ne marajo. Umakne razočaran, čipk, kot Tolkien je Gollum. Igrajo z lasmi, nered mojo mizo, ampak naj pišejo.

In tam je toliko pisati, in so tako enostavno, tako odkrili, metafore, ki je zelo blizu odlijemo retoriko in odmor, nasilni, na področju literalism. Ponovno na "skoraj." Kaj boljšega metafora za našo tradicionalno gradnjo "naroda", večno krhke, lahkoveren, ranljivi in stereotipno, da je osnovni dijaki vsi oblečeni v Cayey Jibaritos in jibaritas?

Predstavljajte si prizor. je v časopisu .   Otroci in njihovi učitelji praznujejo dan v Puerto Rica. (Karkoli že to pomeni, mutters ena izmed mojih demonov, citiram, naj utihne.) Dekleta z belimi krili in rdečimi pasovi, z lasmi ljubeče spleteno z mamo, teto, ali soseda. Otroci z belimi hlačami in puranov, ki predstavljajo rezultat našega čudne pogajanja, v dvajsetem stoletju (in še vedno), z nasilno zgodovino stoletja rasnih in razred zahtevnost, pogajanj, ki nekako povzročil Hat kmet, in enako bela oblačila bele polti, kot nacionalni simbol. Zunaj je bilo črnina , obala in indigenismo. Vendar sem dobil od njega. Dejstvo je, da so otroci oblečeni jibarito in če sem dal IMPS (ki niso vsi slabi, oko, so precej zlonamerna) stopala na vratu, tako da vedo, da je na moj ukaz tipkovnice za zdaj bolj pozitivne reakcije, lahko sem jih predstavljam nežno (otroci, ne pa devils), ples in petje, praznuje narod kot schoolhouse obložene z očarljivo risb s sporočili, kot je "Ustavite nasilje" in "ne bojte se. "javno Schoolhouse, da drug simbol naroda in njegove želje.

In potem, pred šole same, s katerimi se sooča krhko narod metaforo in otroka, s katerimi se sooča tempeljske trpinčeni otroke in njihove možnosti, njihova zmogljivost za aritmetiki, branje in živijo, v nasprotju s težnjo, kot je Osnovni, tako človeški, tako razumna, mir za otroke, tam, alfrente, strelec ubil očeta dveh Jibaritos. 12 strelov, dvanajst krogle v telesu Angel Gonzalez, ki je bil tekoč, da poberem svoje otroke v spremstvu svoje žene.

Moj devils smeh, nagajiva in pijačo, kaj je ostalo od mojega kave.? Angel, se je imenovala? Res? Resno. Angel je bil ubit zunaj šole njegovih dveh Jibaritos, le nekaj metrov od znakov, ki se glasi »Ustavite nasilje v Portoriku« in »Če se bojite, kriminalci se dogaja, da prevzame vse."